prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani iz leta 1707 in najdemo jih v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard. Vsem je znano, kako so švicarski menihi s pomočjo bernardincev iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard.
Načrtno šolanje sanitetnih psov, kot so jih takrat imenovali, se je začelo znotraj vojske, v sanitetnih enotah. Leta 1903 je v Švici izšla knjižica o dresuri in uporabi sanitetnega psa, avtorja majorja A. Berdeza. Sanitetne pse so uporabili že v rusko-japonski vojni, kjer so psi v strelskih jarkih, med bitko poiskali ranjence in jih z glasnim laježem nakazali. Takrat so največ uporabljali airdale terirerje.
Leta 1938 so švicarski gorski reševalci odkrili, da pes lahko da tudi v snežni plazovini odkrije ponesrečenca. Leta 1940 so začeli sistematično šolati, katerega pobudnik je bil kinolog F. Schmutz, ki je šolanje opisal tudi v knjigi (izšla je leta 1954).
V drugi svetovni vojni so psi dokazali svoje sposobnosti, ko so na bojiščih v okolicu Stalingrada našli 200.000 ranjencev.
V Angliji so prvi začeli uporabljati pse za iskanje v ruševinah bombardiranih mest. Prešolali so sanitetne pse, največ uspehov pri šolanju pa je imel polkovnik J. Baldwin. Na žalost, iz tistih časov ni nobenih zapisov, saj je bila smrtnost vodnikov psov med napadi velika.
Uspehi pri iskanju ponesrečenih v ruševinah, so spodbudili številne države da so, v okviru enot civilne zaščite začele šolati reševalne pse. Švicarji so v organizaciji SVKA leta 1972 izdali prva navodila za šolanje reševalnih psov.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar