sreda, 23. april 2008
sreda, 2. april 2008
REŠEVALNI PSI
Načrtno šolanje sanitetnih psov, kot so jih takrat imenovali, se je začelo znotraj vojske, v sanitetnih enotah. Leta 1903 je v Švici izšla knjižica o dresuri in uporabi sanitetnega psa, avtorja majorja A. Berdeza. Sanitetne pse so uporabili že v rusko-japonski vojni, kjer so psi v strelskih jarkih, med bitko poiskali ranjence in jih z glasnim laježem nakazali. Takrat so največ uporabljali airdale terirerje.
Leta 1938 so švicarski gorski reševalci odkrili, da pes lahko da tudi v snežni plazovini odkrije ponesrečenca. Leta 1940 so začeli sistematično šolati, katerega pobudnik je bil kinolog F. Schmutz, ki je šolanje opisal tudi v knjigi (izšla je leta 1954).
V drugi svetovni vojni so psi dokazali svoje sposobnosti, ko so na bojiščih v okolicu Stalingrada našli 200.000 ranjencev.
V Angliji so prvi začeli uporabljati pse za iskanje v ruševinah bombardiranih mest. Prešolali so sanitetne pse, največ uspehov pri šolanju pa je imel polkovnik J. Baldwin. Na žalost, iz tistih časov ni nobenih zapisov, saj je bila smrtnost vodnikov psov med napadi velika.
Uspehi pri iskanju ponesrečenih v ruševinah, so spodbudili številne države da so, v okviru enot civilne zaščite začele šolati reševalne pse. Švicarji so v organizaciji SVKA leta 1972 izdali prva navodila za šolanje reševalnih psov.
Petarde, ne hvala !
1.) Ne hodite s psom na mesta, kjer predvidevate, da bodo prižigali petarde!
2.) če prižigajo petarde v bližini vašega doma ali tam, kjer se vaš pes nahaja, mu ponudite zaščito. Pes naj bo tesno ob vas, kjer se gotovo čuti varnega. Hkrati ga hrabrite z besedami, ki psa pomirjajo, dajte mu občutek, da mu pok ne bo naredil nič hudega!
3.) Poki petard so neprijetni tudi za odrasle, nestreloplahe pse. Zavedajte se, da pok petarde ni prijeten za naša ušesa, še toliko manj za pasja, ki slišijo veliko bolje kot mi.
torek, 1. april 2008

Testiranje na živalih se je začelo že desetletja nazaj, natančneje leta 1933. Na živalih se preizkuša poleg zdravil tudi kozmetična sredstva in pripomočke, pa tudi čistila, praške in podobne zadeve za uporabo v gospodinjstvu in še kje. Vsako leto milijone živali po svetu najprej trpi hude bolečine in nato umre v laboratorijih, da bi se potrdila zanesljivost in učinkovitost omenjenih izdelkov.

Testiranje smrtne doze: ta test se izvaja že od daljnega leta 1927! Substanco, ki jo je treba testirati, na silo vlijejo ali celo »napumpajo« v grla in želodce živali. To pogosto povzroči smrt že zaradi poškodbe grla ali želodca s cevmi, ki jih rinejo živali do želodca, ali dejansko zaradi smrtne doze. Druga varianta je, da jim smrtonosne substance z injekcijami vbrizgajo pod kožo, v žilo ipd. in nato opazujejo kako in koliko časa žival trpi, preden se reši… Pogosto pa se te substance nanašajo tudi v oči živali, analno ali vaginalno odprtino, ali pa jih prisilijo vdihovati skozi pritrjeno masko. Količine, ki jih pri tem uporabljajo so pogosto tako visoke, da nimajo nobene povezave z realnostjo in zato tudi ne dajo nobenih uporabnih rezultatov. Reakcije živali so krči, bruhanje, driska, paraliza, krvavenje iz oči, nosu, ust in zadnjične odprtine. Ti testi pa lahko trajajo tudi po 3 mesece in dlje! Pri dolgotrajnem testiranju pa živali na omenjene načine dnevno zastrupljajo in takšno mučenje traja tudi po 2 leti… Seveda se ne uporablja nobenih sredstev proti bolečinam, saj bi to lahko motilo rezultate…

Testiranje oko dražečih snovi: ta metoda je v uporabi že več kot 4 desetletja. Pri teh testih se 100 mililitrov snovi v obliki tekočine, granul ali praškov vsujejo v oči poskusnih živali, ponavadi zajčkov. Le-ti so imobilizirani, da ne morejo pobegniti ali se premikati in si pri tovrstnih poskusih nemalokateri celo zlomi tilnik. Oči imajo prisilno odprte s sponkami. Ko jim nanesejo te škodljive substance živali tulijo od bolečin, »znanstveniki« pa opazujejo, kako in koliko časa jim oči propadajo. To »opazovanje« traja tudi do tri tedne, intervalno pa se beleži stanje oči v propadanju. Zajčki so pri tem seveda pri polni zavesti in tudi ne dobijo nobenih sredstev proti bolečinam, saj naj bi to »motilo« potek in rezultate testov. Posledice, ki jim jih to mučenje pusti so močno zatekanje vek, vnetje šarenice, gnojenje ali razjeda oči, krvavenje in oslepitev. Tudi rezultati teh testov niso zanesljivi, saj je človeško oko povsem drugačno od zajčjega.Po končanih testih te zajce ubijejo in jih uporabijo za nadaljnje teste.

Video kako to poteka: tukaj
Slike : tukaj
samo v EU vsake 3 sekunde umre žival v labarotoriju!!
podjetja, ki testirajo na živalih : Afrodita, Garnier, Gillette Co., Giorgio Armani, Johnson & Johnson, Krka (Corident, Fitoval, Sun Mix, Vitaskin), L'Oréal, Matrix Essentials, Maybelline, Vichy, Nina Ricci , ...
podjetja, ki ne testirajo:Amway, Avon, Chanel, Christian Dior, Donna Karan, Amai, Green Line, Neutro Roberts, Oriflame, Cleo, Revlon, United Colors of Benetton, Nivea, Weleda, Wella, L'occitane,...
nedelja, 30. marec 2008
sreda, 19. marec 2008
Hišni ljubljenčki
Od leta 2004 lahko hišni ljubljenčki z europskim potnim listom laže spremljajo svoje gospodarje na potovanju po Europi. Potni list ni mišljen samo za mačke in pes-tudi beli dihur ga lahko ima ! Uradna pot je enostavna : lastnik pred odhodom na počitnice pripelje žival k veterinarju, ki zanjo izda potni list in vanj vpiše podatke o pomembnih cepljenih in zdravljenjih.
sreda, 12. marec 2008
sreda, 5. marec 2008
Namen seminarja je razvoj te oblike terapije, izmenjava izkušenj ter znanja in povezovanje vseh, ki se s tem ukvarjamo v Sloveniji. Lahko se pridružite tudi le kot poslušatelj, saj boste na seminarju izvedeli marsikaj novega, zanimivega in predvsem poučnega. Vašo prijavo pošljite na naslov dogodki@ambasadorji.org do 30.04.2008. Kotizacija znaša 15€ (za člane društva Ambasadorjev nasmeha 10 €) in jo boste poravnali ob prihodu.
www.mojpes.net
za lastnike psov
- Psa je potrebno prijaviti, cepljenje proti steklini je vsakoletno zakonsko obvezno, cepljenje proti pasjim kužnim boleznim pa priporočljivo.
- Psa oskrbovati s svežo vodo in primerno hrano: pasje konzerve, briketi…
- Psu urediti ustrezno bivališče iz naravnih materialov na vsestransko zavarovanih mestih ter ga zaščititi pred vremenskimi nevšečnostmi (sončna pripeka, dež, …)
- Pasja uta (oziroma pesjak) mora biti primerna velikosti psa (v notranjosti naj se pes nemoteno obrača in stoji, dolžina ute za v njej bivajočega psa in pol, širina v izmeri 2/3 dolžine psa) s suhim prostorom (deske pred uto) za počitek zunaj ute, pesjak bi naj ne bil manjši od 4-5 m2 tlorisne površine, s streho ki psa ščiti pred vremenskimi nevšečnostmi.
- Psu je treba zagotoviti svobodo gibanja in dnevni izpust.
- Pretežki verigi in pretesni ovratnici se je treba izogibati, primernejši je čim lažji in primerno dolg (najmanj 5 metrov) povodec, pritrjen na napeti žici.
- Zagotoviti primerno nego in ustrezno zdravljenje v primeru bolezni.
- Z zagotovitvijo osamitve, kontracepcije, sterilizacije ali kastracije živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali.
- Za vzrejo psov (vzgoja mladičev) mora lastnik urediti poseben prostor, ki mora ustrezati higienskim pogojem. Pristojen organ lahko prepove vzrejo psov tistemu, ki za to nima ustreznih prostorov ali sicer ne izpolnjuje pogojev iz prejšnjih točk.
- Kaznivo je vsako fizično nasilje nad psom in zapuščanje psa.
- Za odtujitev, humano usmrtitev-evtanazijo psa oz. mladičev je pristojna verificirana veterinarska ambulanta s koncesijo.
- Društva, ki delujejo na področju zaščite živali lastnika živali opozorijo in mu dajo 10 dni, da živali zagotovi zgoraj navedene dolžnosti.
- Če se stanje živali ne izboljša, je društvo po 42.členu Zakona dolžno sporočati kršitve pristojnemu inšpektorju.
- V tem primeru kršitelj zapade sankcijam ZOZŽ in KZ RS, 342. člen o mučenju živali, ki pravi: »Kdor neprimerno ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo od 50.000 do 100.000 sit, ki se od kršitelja izterja na kraju samem, ostale višje kazni pa se od kršitelja izterjajo v postopku pri sodniku za prekrške.«
http://www.najblog.com/tanjazrinski/category/2464/blogid/2022
sreda, 16. januar 2008
Zavržemo pet tisoč mačk in psov
V Sloveniji vsako leto zavržemo več kot pet tisoč živali, največ mačk, potem psov. Verjetno je številka še višja, saj preštejejo samo tiste živali, ki so imele srečo, da so jih našla zavetišča in društva. Ostale so končale drugače. "Za večino ljudi so živali še vedno orodje. In ustaljeno je prepričanje, da ni nič strašnega, če pogine mačka," pripoveduje Petra Mohar, biologinja in aktivna članica ljubljanskega društva za zaščito živali.
Kljub temu, da so zavetišča polna živali, zavržene živali le redko končajo v azilu, najverjetnejša je smrt. Več kot 150 psov so lani poleti našli člani Društva za zaščito živali. Živali, ki pridejo v zavetišča so večinoma podhranjene in bolne. Problem zavrženih živali pa je še veliko večji v Italiji. Leta 2007, so v dveh mesecih zapustili 125 tisoč živali, kar je 15 odstotkov več kot leto prej. Različne organizacije si prizadevajo za čimprejšnje sprejetje novega zakona, ki bo zaostril kazni za mučitelje živali in med drugim predvidel tudi zapor za tiste, ki žival zapustijo. Zapuščene živali je mogoče najti ob cestah vse leto, tudi naprimer ob koncu lovske sezone, ko se lovci tako skušajo znebiti psov, ki jih ne potrebujejo več. Po sedaj veljavnem italijanskem zakonu je za takšen prekršek zagrožena le denarna kazen. Nov zakon, ki naj bi bil sprejet v kratkem, jo bo zvišal na 10 tisoč evrov in predvidel tudi do leto dni zapora. Vendar je lastnika zapuščene živali mogoče izslediti le, če ima žival registrsko številko, zato nekateri psu ali mački, ki jih prepustijo usodi, preprosto odrežejo uho, kjer je vtetovirana številka.












